21/08/2026
Zasnovati in ustvariti SAKRALNO SKULPTURO je izjemno poseben, skoraj svet umetniški proces. Bistveno drugačen od snovanja hiše ali mestnega trga, na katerem bo skulptura stala.
S takšnim projektom se je mogoče zares spopasti šele takrat, ko sta telo in duh očiščena balasa in hrupa življenja. Ko je duša pripravljena na globok vdih – na vstop v najvišje stanje zbranosti, tišine in notranje občutljivosti.
Sakralne skulpture ne oblikujem zgolj kot predmet v prostoru. Poskušam ji dati prisotnost najvišjega. Obliko nečesa, kar presega njeno materialnost in se dotika tistega, česar z razumom ni mogoče pojasniti.
Brez kakršnih koli orodij za generično, instantno rešitev. Le bliskovit pogled skozi zgodovino in prepih lastne duše. Iskanje oblike, ki ne nastane iz algoritma ali recepta za hitro idejo, temveč iz notranjega občutka, dvoma, tišine in intuicije.
Razmišljal sem, da bi morala kamnito skulpturo dokončati ženska roka in ženska duša, ki bo idejo razumela, jo sprejela in ji skozi kamen vdihnil svojo občutljivost. K sodelovanju sem zato povabil akademsko kiparko Sibilo Leskovec.
Prva in edina dokončana Michelangelova slika Svete družine na plošči je Doni Tondo (Sveta družina), nastala okoli leta 1505–1506. Naročena je bila ob poroki Agnola Donija in Maddalene Strozzi v Firencah. Krožna kompozicija, izrazita barvnost in skoraj kiparsko oblikovane figure ustvarjajo občutek povezanosti, gibanja in enotnosti družine.
Predlagana skulptura Sveta družina izhaja iz iste temeljne ideje – odnosa med Jezusom Kristusom, Devico Marijo in svetim Jožefom – vendar jo prevaja v sodoben, abstrakten likovni jezik.
Velika ukrivljena oblika simbolizira Marijo in Jožefa. Njena zavita linija ustvarja zaščitni objem, zavetje oziroma naročje, znotraj katerega se nahaja središče kompozicije.
Zlata krogla predstavlja otroka – Jezusa. Zlato simbolizira svetost, božanskost, svetlobo in življenje. Krogla je umeščena v notranjost kompozicije kot njeno jedro, s čimer je poudarjen odnos zaščite, skrbi in družinske povezanosti.
Minimalistična zasnova namenoma opušča neposredno upodabljanje obrazov in teles. Namesto figurativnosti ostajajo odnos, bližina in zaščita. Oblika tako ne pripoveduje zgodbe dobesedno, temveč jo izraža skozi razmerje med maso, praznino in osrednjim zlatim elementom.
Skoraj sklenjena linija lahko hkrati simbolizira enotnost, popolnost in večnost družine, medtem ko odprtost kompozicije omogoča, da svetloba in prostor postaneta njen sestavni del.
Skulptura želi ustvariti predvsem občutek miru, topline, varnosti in povezanosti. Njeno težišče ostaja v jedru – otroku, okoli katerega se vzpostavlja zaščitni odnos družine.
Sveta družina tako ni upodobljena kot podoba treh oseb, temveč kot odnos med njimi.